Doc. dr. Anita Ma?ek: Analiza dejavnikov vpliva in posledic neposrednih tujih investicij
Doc. dr. Anita Ma?ek: Analiza dejavnikov vpliva in posledic neposrednih tujih investicij |
|
|
POVZETEK Liberalizacija kapitalskega trga in tehnološki napredek sta povzro?ila skokovito rast neposrednih tujih investicij, svetovna gospodarska in finan?na kriza pa je pustila posledice tudi na njihovem obsegu.
?eprav je o?itno, da so neposredne tuje investicije spremljevalec globalne gospodarske rasti, v literaturi zasledimo raziskave, od katerih nekatere prikazujejo prevlado pozitivnih u?inkov, nekatere pa prevlado negativnih u?inkov neposrednih tujih investicij. Temeljna raziskava prikazuje in sintetizira teoreti?ni pogled na mednarodne tokove kapitala in znotraj njih neposrednih tujih investicij in ?ezmejnih združitev in prevzemov, njihov razvoj skozi razli?na ?asovna obdobja ter pregled raziskav, ki prikazujejo dejavnike, ki vplivajo na tokove neposrednih tujih investicij in njihove posledice za državo prejemnico.
Abstract Capital markets liberalization and technology development caused a dynamic growth of foreign direct investment, while the world economic crisis influenced their volume. Although it seems obvious that foreign direct investment accompanies global economic growth, the literature disposes numerous researches proving their predominant positive impact as well as many researches proving their negative impact. Our basic research shows and systemizes the theoretical view on international capital flows focusing on foreign direct investment and cross - border mergers and acquisitions. It brings a research on their developments and a review of research on factors influencing the foreign direct investment flows and their impact on the economy of the receiving country.
1 UVOD Razmah mednarodnih tokov kapitala razumemo kot enega od izidov tehnološkega napredka in je kot sestavni del globalizacije nujen pojav (Singh 2002, Arvai 2005, Joyce in Noy 2005). Tehnološke spremembe vplivajo na spremembo poslovanja, kar sproži razvoj tako finan?nih institucij in instrumentov kot tudi pojav finan?nih inovacij mikroekonomskih subjektov. Kapitalski tokovi so bili intenzivni že ob koncu 19. in na za?etku 20. stoletja* vse do 1. svetovne vojne, ko se je obseg tovrstnih transakcij mo?no zmanjšal. Obdobje od 1. svetovne vojne do za?etka 80. let ozna?uje padec mednarodnega zaupanja zaradi vojn, gospodarske krize in posledi?no intervencionisti?ne politike nacionalnih vlad. Ponovna rast kapitalskih transakcij je opazna v prvi polovici 80. let, ko se je vzpostavilo zaupanje podjetij v ekonomsko politiko ponudbe. Rahel padec teh transakcij je povzro?ila iraška vojna leta 1991 (za 27 %), ve?jega pa deset let kasneje pri?etek recesije in napad na WTC v ZDA (za 41 %). Leta 2001 se je obseg neposrednih tujih investicij (NTI) vrnil na približno raven iz leta 1998 in je znašal 600 milijard ameriških dolarjev. Od leta 2004 tokovi NTI znova naraš?ajo, leta 2007 je obseg NTI znašal 1.833 milijard ameriških dolarjev (UNCTAD 1993, UNCTAD 2000a, UNCTAD 2008a), v letu 2008 je padel za 16 %, v letu 2009 pa je obseg vhodnih NTI v primerjavi z letom 2008 padel za 37 %, izhodnih pa za 43 %. Med u?inki NTI, ki so se v literaturi uveljavili kot najpogostejši, najdemo predvsem njihov vpliv na prenos tehnologije, know-how, produktivnost, gospodarsko rast, zaposlenost idr. Med dejavniki, ki vplivajo na tokove NTI pa se pogosto pojavljajo politi?no tveganje, investicijsko okolje, infrastruktura, regulatorski okvir, birokratske ovire, transparentnost zakonodaje in obseg korupcije v državi prejemnici. V prvem delu temeljne raziskave bomo prikazali teoreti?ni pogled na procese, ki spremljajo razvoj NTI in predstavili glavno teoreti?no podlago mednarodnih kapitalskih tokov, v drugem delu raziskave pa bomo predstavili razvoj NTI in ?ezmejnih združitev in prevzemov (?-M Z&P) kot najpogostejše oblike NTI in pregled raziskav z dejavniki, ki vplivajo na razvoj NTI in ?-M Z&P ter u?inki, ki jih prinašajo mednarodni kapitalski tokovi na gospodarstvo države prejemnice. * Za nadaljnjo analizo glejte Rajan in Zingales 2003.
2 GLOBALIZACIJA IN TRANZICIJA Globalizacija in gospodarska tranzicija se s stališ?a mednarodnih tokov kapitala (v nadaljevanju MTK) hkrati pojavljata kot vzrok in posledica sprememb v nacionalnih gospodarstvih. Globalizacija združuje procese, s katerimi so se ljudje vklju?ili in se še vklju?ujejo v globalno družbo (Albrow 1990, 15). Z njo se pove?uje odprtost gospodarstev (Siphambe 2003), njena splošna definicija pa se nanaša na kombinacijo štirih pojavov: naraš?anje mednarodne trgovine, mednarodnih tokov kapitala, globalne komunikacije in migracij prebivalstva (Penalver 2002). ?ezmejni prenos informacij in tehnologije kot posledica globalizacije (Thompson 2007) ter z njo zmanjševanje politi?nih in transportnih ovir za mednarodno trgovino (Goldberg in Pavcnik 2006, 5) so povzro?ili mo?no povezanost trgov, poslovanja in kultur (Shangquan 2000, Yotopoulus 2007). Na razpršenost u?inkov globalizacije vplivajo razli?ni dejavniki. Kot glavni dejavnik se v literaturi najve?krat omenja tehnološki napredek, po mnenju Gatignona in Kimberlyja (2004, 7-10) pa k razsežnosti globalizacijskih u?inkov prispeva tudi liberalizacija kapitalskih trgov, ki povzro?a naraš?anje obsega investicij ter komunikacijske in informacijske tehnologije, ki povzro?ajo hitrejši in u?inkovitejši prenos informacij, s tem pa hitrejše in cenejše transakcije med državami. Dodatno med pomembnimi dejavniki globalizacije avtorja omenjata še harmonizacijo globalne regulacije in kulturno raznolikost med državami. S krajšanjem razdalj med državami in ve?jo dostopnostjo do informacij pa globalizacija dejansko postaja predpogoj za doseganje konkuren?nosti (Svetli?i? idr. 2000, 624). Intenzivnost in s tem posledice procesa globalizacije po svetu niso enakomerno porazdeljene (Sholte 2001, 13-19). Svetli?i? (2000, 43-44) opozarja, da je bil proces globalizacije že v preteklosti omejen znotraj posameznih regionalnih skupin. Enako intenziteto globalizacije na vseh podro?jih in v vseh delih sveta so onemogo?ale predvsem precejšnje razlike v ravneh gospodarskega razvoja med posameznimi državami. Zaradi enakih vzrokov pa bi se naj globalizacija po njegovem mnenju tudi v prihodnosti krepila bolj v obliki regionalizacije. O intenzivnosti globalizacije v svetu lahko sodimo na podlagi razli?nih indeksov globalizacije, s katerimi se meri razsežnost ali stopnja globalizacije v posamezni državi. Tako na primer švicarski indeks »KOF« (ETH 2009) meri naslednje dimenzije globalizacije: ekonomsko, socialno in politi?no. Dodatno pa splošni indeks globalizacije vklju?uje še aktualne pretoke kapitala, ekonomske omejitve, podatke o osebnih kontaktih, podatke o prenosu informacij ter podatke o neposredni kulturni bližini. Po podatkih indeksa KOF so bile leta 2009 najvišje rangirane Belgija, Irska, Nizozemska, Švica in Avstrija, najnižje pa Burundi, Kongo in Myanmar. Leto prej pa so bile najvišje rangirane Belgija, Avstrija, Švedska in Švica, najnižje pa Saudska Arabija, Burundi in Myanmar. V literaturi pogosto omenjen indeks, ki meri razsežnost globalizacije, je tudi »Globalization Index«, ki ga izra?unavata A. T. Kearney in Foreign Policy (A. T. Kearney 2009) in temelji na podatkih o mednarodni trgovini, investicijah, migracijah, obsegu mednarodnih telefonskih pogovorov, uporabi interneta in sodelovanja v mednarodnih organizacijah. Zadnji dostopni podatki prikazujejo vrednosti indeksa globalizacije (A. T. Kearney 2009) za leto 2007 in izpostavljajo, da so bile v omenjenem letu najbolj globalizirane države Singapur, Hong Kong, Nizozemska, Švica in Irska. Rezultati obeh indeksov so si podobni, saj države, ki so glede na KOF indeks izrazito globalizirane, predstavljajo veliko stopnjo globaliziranosti tudi glede na Globalization Index (A. T. Kearney), podobno pa se pokaže tudi pri državah, ki so najmanj globalizirane. Navkljub številnim kritikam na temo globalizacije, pri globalizaciji ne gre za igro ni?elne vsote, ampak za igro s pozitivnim rezultatom, v kateri ob ustrezni strategiji in politiki, pridobijo vsi udeleženci (Svetli?i? 2008, 21). Vendar pa so?asno s pozitivnimi u?inki globalizacije, ki se kažejo v dvigu življenjske ravni, ve?jih priložnostih zaposlovanja in ustvarjanju enakih možnosti za vse, globalizacija prinaša velike izzive za ekonomsko politiko. Ti so povezani s slabitvijo vpliva nacionalne države, saj politika, ki je dobila politi?ni mandat za zaš?ito in napredek dolo?enih ciljev, nanje ne more ve? u?inkovito vplivati (Ovin in Ma?ek 2006, 76). Razprave o pozitivnih in negativnih posledicah globalizacije je posebej spodbudila knjiga J. Stiglitza »Globalization and its Discontents« (2002), v kateri Stiglitz odkrito podpira Keynesova stališ?a, da mora država skrbeti za polno zaposlenost in to nalogo pripisuje tudi IMF (Rogoff 2002). Problem pri globalizaciji za nekatere ekonomiste je, da politiko narekujejo globalni trgi in ne ve? doma?e prioritete (Rodrik 1998). Keynesianska kritika liberalnega pogleda na globalizacijo pa opozarja na to, da so njene negativne posledice v glavnem rezultat nezadostnega zanimanja makroekonomske analize za ta fenomen in je zaradi pri?akovanja, da se bodo mikroekonomski subjekti brez velikih tveganj za gospodarsko rast sami uskladili na globalnem trgu (Gualerzi 2005), konceptualno gotovo relevantna. Kljub temu, da se z globalizacijo omejuje manevrski prostor nacionalnih vlad, so pri WTO prepri?ani, da globalizacija ne bo povzro?ila konca nacionalne ekonomske politike (Wolf 2001). Na drugi strani pa tranzicija v splošnem pomeni prehod iz enega stanja v drugo, v ekonomskih razpravah pa prehod iz (centralno planskega, tržnega) socializma v tržno gospodarstvo. Tipi?ni procesi v obdobju tranzicije so (primerjaj z Havrylyshyn in Wolf 1999) liberalizacija gospodarstva, institucionalne spremembe za uvedbo in delovanje tržiš?, makroekonomska stabilizacija, privatizacija, uvedba trdnih prora?unskih omejitev in institucionalne spremembe za zagotovitev lastninskih pravic. Podro?ja tranzicije podrobneje opredeljujejo t.i. tranzicijski kazalci Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD), opredeljeni v Transition report 1994. To so (EBRD 2007): velika privatizacija (zajema vsa podro?ja gospodarstva), majhna privatizacija (izkoriš?a možnosti za hitro privatizacijo predvsem v storitvenih dejavnostih), restrukturiranje podjetij (dejavnost, ki pomeni pripravo na prodajo velikih podjetij ali njihovih deležev), liberalizacija zunanje trgovine in te?ajna politika, sistemska ureditev politike konkurence, reforma ban?nega sistema in liberalizacija na podro?ju obresti, sistemska ureditev finan?nih trgov in neban?nih finan?nih institucij ter reforma infrastrukture. Pojem tranzicije pa se pogosto uporablja tudi za ve?je spremembe (privatizacija, prevzemi pomembnih podjetij v panogi) v razvitih gospodarstvih, pri ?emer proces tranzicije v razvitih državah predstavlja prehod iz industrijske v postindustrijsko družbo, kjer prej prevladujo?o industrijo po deležu v BDP vse bolj izriva sektor storitev, dodatno pa se ve?a pomen informacijskih tehnologij (Ritzer 2007). Odlo?ilen pomen za tranzicijske u?inke procesov v razvitih državah je imel prelom mainstream ekonomske doktrine v za?etku 80. let, ko se je uveljavila doktrina ekonomike ponudbe, ki se je pri?ela s Theatcherjevo v Veliki Britaniji in potrdila z Reaganom v ZDA. Njuni ekonomski politiki sta poimenovani thatcherizem in reaganizem, ozna?ujejo pa ju (Prasad 2007) trdna prora?unska omejitev in zmanjševanje vloge države v gospodarstvu ter prepuš?anje njenega mesta delovanju trga, privatizacija državnih podjetij, zmanjševanje davkov, omejevanje socialne države in pozitiven odnos do mednarodne gospodarske odprtosti in do NTI. Z omenjenima politikama se povezuje vzpon neoliberalizma, ki vklju?uje politike, ki poudarjajo pomen privatizacije, deregulirajo tokove kapitala in dela ter odpravljajo protekcionizem (Aiello 2009). Procesa globalizacije in tranzicije sta komplementarna. Spreminjanje svetovnega gospodarstva zaradi tranzicije je pustilo izjemne posledice v razvitih državah in državah v razvoju. So?asno pa so se s ciljem dose?i trajnostno rast in razvoj spremenile tudi ekonomske politike držav, ki so tako postale bolj odprte in usmerjene na globalno tržno ekonomijo. Države, ki so se soo?ale s tranzicijo, so se ob cilju vklju?itve v svetovni proces integracije vklju?ile v proces globalizacije. NTI pa kot u?inkovit mehanizem tranzicijskega procesa in mehanizem, s katerim se gospodarstva v tranziciji integrirajo v globalno ekonomijo, predstavljajo »povezovalni steber« med obema procesoma (Arandjelovi? in Petrovi?-Randjelovi? 2006, 137). Iz tega izhaja, da sta globalizacija in tranzicija mo?no prispevali k razvoju mednarodnih kapitalskih tokov in njihovi dinamiki.
3 RAZVOJ NTI in ?-M Z&P V primerjavi z vlogo, ki jo imajo v današnjem ?asu v mednarodnih kapitalskih tokovih NTI, naj bi bila njihova vloga pred prvo svetovno vojno bistveno manjša. To je mogo?e pripisati razlikam v njihovem vrednotenju takrat in danes, predvsem pa se pred letom 1914 koncept NTI (v današnjem smislu) ni povsem lo?eval od drugih oblik investiranja v tuja podjetja, ki prihajajo iz privatnega sektorja (Lipsey 2001a). Prva svetovna vojna je povzro?ila padec mednarodnega zaupanja, pove?anje intervencionisti?ne politike nacionalnih vlad, vojni dolgovi in visoki stroški obnove pa so povzro?ili porast NTI v prekooceanske kolonije. Glavni akter v teh procesih takrat so bile ZDA. V obdobju po drugi svetovni vojni so ZDA prav tako predstavljale vlogo glavnega investitorja, splošna klima za NTI je bila ugodna, prevladovale pa so NTI v industrijo. Ve?ji porast obsega NTI v okviru globalnih MTK je viden po letu 1980. NTI so v obdobju od 1983 do 1989 naraš?ale za 29 % letno. To je trikrat hitreje, kot se je pove?evala rast svetovnega izvoza (9,4 % letno) in štirikrat hitreje, kot se je pove?evala rast svetovnega BDP (7,8 % letno) (UNCTAD 1991, 4). Na ugodno klimo, ki je pove?evala obseg NTI, je vplivala liberalizacija trgovine (Urugvajska runda), na nacionalni ravni pa procesi privatizacije in liberalizacije investicij. Med dejavniki, ki se so se v literaturi uveljavili kot pospeševalci NTI pa najdemo še razvoj informacijskih in komunikacijskih tehnologij, razvoj finan?nih instrumentov, in inovacij ter mednarodne instrumente (dogovore, konvencije, sporazume). Glavni vir izhodnih NTI je bila po letu 1980 Evropa, sledile so ji ZDA (UNCTAD 1991, Lipsey 1999). V grafu 1 prikazujemo razvoj vhodnih in izhodnih NTI ter ?-M Z&P od leta 1982 do leta 2007. Leto 2007 pa je pomenilo pomembno prelomnico v dinamiki gibanja NTI in ?-M Z&P, zato obdobje po tem letu podrobneje prikazujemo v grafu 2.
Prirejeno po UNCTAD (2000a, 2001, 2002, 2005, 2008a).
?e upoštevamo šok, ki ga je v letu 2001 povzro?il napad na WTC v ZDA, lahko ugotovimo, da so se v primerjavi z letom 1990 globalne NTI stabilizirale na visoki ravni. To je rezultat naklonjene politike do NTI v obliki liberalizacije trgovine (zaklju?ena Urugvajska runda), odprave omejitev na pretoke kapitala s privatizacijskimi programi na nacionalni ravni in širitve NAFTA ter EU. Tudi v tem obdobju so bile NTI v svetu skoncentrirane v nekaterih državah, ki so bile gospodarsko bolj razvite in locirane v treh regijah sveta; Evropski uniji, Severni Ameriki, Južni, Jugovzhodni in Vzhodni Aziji (UNCTAD 2000a, 2001, 2002, 2005, 2008a). Leta 2000 je z 1.271 milijardami ameriških dolarjev obseg skupnih vhodnih NTI dosegel do takrat najvišjo raven. Posledice teroristi?nega napada v ZDA leta 2001 so vplivale na padec zaupanja in zmanjšanje obsega NTI*. Leta 2003 so se NTI znova stabilizirale in dosegle raven iz leta 1997 (okrog 600 milijard ameriških dolarjev). Leta 2005 so NTI obsegale že 916 milijard ameriških dolarjev, glavne skupine držav; razvite, države v razvoju in tranzicijske pa so prikazovale trend naraš?anja. V letu 2007 (UNCTAD 2008a, 3-9) so globalne NTI v primerjavi z letom 2006 narasle za 30 % in dosegle že vrednost 1.833 milijard ameriških dolarjev. Na prehodu iz leta 2006 v leto 2007 je bil dosežen vrh in sicer v višini 2.000 milijard dolarjev. Znotraj posameznih skupin držav so pritoki NTI v razvite države v letu 2007 obsegali 1.200 milijard ameriških dolarjev. ZDA so predstavljale najve?jega prejemnika NTI, sledile so Velika Britanija, Francija, Kanada in Nizozemska. EU je leta 2007 predstavljala regijo, ki je prejela najve? NTI (leta 2007 je prejela skoraj 2/3 vseh NTI v razvite države). Države v razvoju so leta 2007 prejele najve? NTI sploh (500 milijard ameriških dolarjev), za 50 % v primerjavi s prejšnjim letom pa so porasle tudi NTI v JV Evropo in CIS (86 milijard ameriških dolarjev). Graf 1 kaže tudi razvoj ?-M Z&P znotraj NTI. Podatki za to vrsto NTI so dostopni šele od leta 1987. Takrat so ?-M Z&P obsegale 75 milijard ameriških dolarjev, leta 2000 so zrasle na 1.144 milijard ameriških dolarjev, leta 2007 pa je vrednost transakcij znašala že 1.637 milijard ameriških dolarjev. Opazimo, da so v letu 2007 ?-M Z&P predstavljale že 82 % delež v celotnih NTI.
* Najve?ji padec obsega NTI je bilo v letu 2001 mogo?e opaziti predvsem v razvitih državah, ko se je obseg zmanjšal za skoraj 50 % (UNCTAD 2003).
NTI ter svetovna finan?na in gospodarska kriza Svetovna finan?na in gospodarska kriza je mo?no vplivala na obseg NTI. V letu 2008 se je vrednost globalnih NTI v primerjavi z letom 2007 znižala za 16 %. V primerjavi z letom 2008 pa se je v letu 2009 vrednost tokov vhodnih NTI zmanjšala za 37 odstotkov na 1.114 milijard dolarjev, pri tokovih izhodnih NTI pa je bil upad 43-odstoten (1.101 milijarda dolarjev). Spodnji graf prikazuje gibanje globalnih NTI med leti 2002 in 2009 in njihovo projekcijo do leta 2012. Graf 2: Gibanje NTI v letih 2002-2009 in projekcija gibanja NTI do leta 2012
Vir: UNCTAD 2010.
Kot izhaja iz grafov 1 in 2 sta leti 2003 in 2004 za mednarodne kapitalske tokove pomenili stabilizacijo po upadu globalnih tokov NTI leta 2001. Iz grafa 2 opazimo, da je obseg tokov NTI sredi leta 2007 za?el padati, dno pa dosegel v drugi polovici leta 2009. V kriznem letu so se bistveno manj zmanjšale naložbe v storitvene dejavnosti in v primarni sektor (rudarstvo, kmetijstvo in ribištvo) kot v predelovalne dejavnosti. Trend padanja pomena predelovalne dejavnosti v primerjavi s storitvami in primarnim sektorjem pa bi se naj ohranil tudi v prihodnosti (UNCTAD, 2010). V letu 2010 so globalni prilivi NTI po oceni Konference ZN za trgovino in razvoj (UNCTAD) znašali 1.120 milijard ameriških dolarjev. Lani je bilo prvi?, da so bogate države prejele manj kot polovico vseh svetovnih NTI. Najve? tujih investicij so prejele ZDA, in sicer 186 milijard dolarjev, sledijo Kitajska (100 milijard dolarjev), Hong Kong (54 milijard dolarjev), Francija (52 milijard dolarjev), Belgija (50 milijard dolarjev), Velika Britanija (47 milijard dolarjev) in Rusija (44 milijard dolarjev). Ve? kot 40 milijard dolarjev sta lani prejela še Singapur in Brazilija. Obseg tujih neposrednih investicij v Belgiji se je lani v primerjavi z letom 2009 zvišal za 50 %, v ZDA se je zvišal za 43 %, na Kitajskem 6 %, v Hong Kongu za 29 %, Singapur pa je lani zabeležil kar 123-odstotno rast NTI, medtem ko je Rusija dosegla 3-odstotno rast, Velika Britanija pa odstotno rast NTI v letu 2010. V letošnjem letu se pri?akuje, da bo obseg globalnih NTI dosegel vrednost med 1.300 - 1.500 milijard dolarjev, v letu 2012 pa vrednost 1.600 milijard dolarjev. Na te napovedi pa bo vplivala predvsem hitrost in u?inkovitost okrevanja svetovnega gospodarstva od gospodarske krize in drugo tveganje. Glede na napovedi UNCTAD (2010) naj bi še naprej naraš?al tudi pomen držav v razvoju in tranzicijskih držav tako kot prejemnic NTI kot tudi kot izvoznic NTI. Podobne napovedi pa zasledimo tudi v poro?ilu World Investment prospects survey 2010-2012, ki kaže na optimisti?no gibanje mednarodnih kapitalskih tokov v prihodnosti, njihova oživitev pa naj bi bila predvsem posledica pove?anja obsega ?-M Z&P.
4 EKONOMSKE DOKTRINE IN TEORIJE TER MEDNARODNI KAPITALSKI TOKOVI Z naraš?anjem obsega mednarodnih kapitalskih tokov je skozi obdobja naraslo tudi število ekonomskih doktrin in teorij, ki pojasnjujejo razvoj in razloge zanje. Po Hecksher-Ohlinovem modelu delovanje odprtega trga razporedi vloge v zunanji trgovini glede na komparativne prednosti, pri ?emer sta izpostavljena faktorja delo in kapital. Faktor, ki je v dolo?enem narodnem gospodarstvu v izobilju, se po teoremu izkoriš?a intenzivneje kot drugi faktorji (Pholphirul 2008, 4; Dreyhaupt 2007, 23). Po teoremu izena?itve faktorskih cen mednarodna trgovina s proizvodi privede do mednarodne izena?itve relativnih in absolutnih faktorskih cen. Po teoremu Rybczynskega ob razli?nih faktorskih intenzivnostih med proizvodi in ob konstantnih proizvodnih cenah privede pove?anje ponudbe enega proizvodnega faktorja do pove?anja proizvodnje proizvoda, kjer se ta faktor intenzivno uporablja in do zmanjšanja proizvodnje drugega proizvoda, kjer se ta faktor manj intenzivno uporablja (Rybczynski 1955). V njunem delu »Protection and real Wages« iz leta 1941 Stolper in Samuelson predstavita svoj teorem, po katerem izpodrivanje drugega faktorja pojasnjujeta s pove?anjem cene dobrine, ki jo proizvaja prvi. V manj razviti državi gre tak razvoj na škodo redkega faktorja, ki je kapital. Na drugi strani pa se v državi s presežno akumulacijo kapitala enako godi z delom. Zaradi tega je pri?akovati nasprotovanje odprtim trgom s strani lastnikov kapitala v manj razvitih državah in dela v bolj razvitih. Skozi ?as so se pojavile številne pomanjkljivosti teorij mednarodne menjave, ki do poznih petdesetih let niso vklju?evale pomena napredka tehnologije, tržnih pomanjkljivosti in razli?nih okusov. Razvoj NTI pa je vplival na ve?jo poglobljenost teorij mednarodne menjave, ki so zatem vklju?ile tudi razlago NTI, pomen tehnologije ter multinacionalnih podjetij (v nadaljevanju MNP), hkrati pa so se kot samostojna smer poglabljala tudi znanja o NTI in MNP (Svetli?i? 1996, 154). Preteklost ožje ekonomske teorije in raziskav na temo MTK in v okviru teh NTI je relativno kratka. ?eprav lahko zametke teorij MTK opazimo že v pisanju klasi?nih ekonomistov (Adam Smith, David Richardo), ki so spoznali pomen mednarodnih ekonomskih odnosov kot dejavnika ve?anja ekonomije obsega in u?inkovitosti ter gospodarske rasti, je splošna tedanja raven mednarodnih gospodarskih odnosov vplivala na to, da so bili osredoto?eni le na ?ezmejne pretoke dobrin, ne pa tudi kapitala (Dreyhaupt 2007, 20-21). Zgodnje teorije NTI niso lo?evale med portfolio investicijami in NTI. Mednarodni tokovi kapitala so po teh teorijah rezultat igre arbitraže (»arbitrage game«), kjer tokovi kapitala potujejo s podro?ij z nižjimi na podro?ja z višjimi stopnjami donosov, pri tem pa so ostali motivi podjetij za investiranje v tujini v ozadju. Teorije so dobile pomen predvsem v obdobju okoli leta 1950, ko so raziskovalci s pomo?jo izkušenj ameriških podjetij uspeli dokazati, da so bili donosi podjetij, ki so investirala v tujini, ve?ji, kot so jih lahko dosegali doma. Teorije pa niso potrdile izkušenj evropskih tujih investicij, ki so jih raziskovali med letoma 1950 in 1970. Pokazalo se je, da so se donosi podjetij, ki so investirala v tujini v tem obdobju zelo znižali (Dreyhaupt 2007, 22-23). Skozi ?as so se izpostavile številne pomanjkljivosti teh teorij. Ena izmed njih je ta, da je teorija opredelila le NTI znotraj istega sektorja med posameznimi državami, ni pa pojasnila, zakaj podjetja raje izberejo NTI namesto portfolio investicij, prav tako pa ni razložila razli?nih ravni tokov NTI med sektorji ene države (Dreyhaupt 2007, 23), zato v današnjem ?asu ne predstavljajo pomembnejše podlage za raziskave na podro?ju NTI. V nadaljevanju bomo upoštevali delitev Aliberja (1993, 264), ki je teorije NTI razdelil na mikroekonomske in makroekonomske teorije. Ker imata zvezo z našo raziskavo, pa bomo poleg teh prikazali tudi eklekti?no paradigmo in teorijo multinacionalnih podjetij, ki ju Svetli?i? (1996, 168) prikazuje v sklopu teorij mednarodne proizvodnje. Kot pomembno makroekonomsko teorijo najprej izpostavljamo teorijo Kojime (1982). V ospredju njegove teorije je vprašanje, katere podjetniške dejavnosti je najbolje izvajati v tujini. Teorija temelji na HOS teoriji primerjalnih prednosti, v ospredju zanimanja pa so makroekonomski dejavniki, ki pospešujejo prenos proizvodnje iz dežel z visokimi v dežele z nizkimi stroški dela. V literaturi se med makroekonomskimi teorijami pogosto pojavlja klasi?na makroekonomska teorija NTI, ki temelji na predpostavki, da ima stopnja dobi?ka v razvitih državah zaradi doma?e konkurence tendenco padanja. Podjetja se s ciljem povišati dobi?ek ali ga vsaj obdržati na isti ravni odlo?ajo za NTI v manj razvite države. Neoklasi?ni pristop znotraj makroekonomskih teorij NTI trdi, da pomanjkanje cenejše delovne sile napeljuje podjetja v razvitih državah, da prenesejo proizvodnjo v revnejše, delovno intenzivnejše države (Cantwell 2000, 13; Caves 1999, 24). Kapital se v obeh primerih pretaka iz kapitalno intenzivnih v kapitalno revnejše države. Med makroekonomske teorije NTI bi lahko uvrstili tudi teorijo gravitacije NTI (De Santis in Vicarelli 2007), ki ve?ji obseg NTI pogojuje z ve?jo bližino med državo izvoznico in državo uvoznico kapitala (geografska, gospodarska, kulturna idr.). Lahko pa med makroekonomske teorije uvrstimo tudi te?ajno teorijo NTI, po kateri bodo podjetja iz dežel z nizkimi obrestnimi merami pove?evala tržno vrednost tako, da bodo skušala dosegati višje donose v deželah z visokimi obrestnimi merami (Aliber 1993, 200). Znotraj mikroekonomskih teorij NTI se v literaturi pogosto pojavlja delo Hymerja (1960a), ki predstavlja obstoj specifi?nih prednosti podjetja v obliki dostopa do surovin, ekonomije obsega, nesnovnega premoženja (blagovna znamka, patenti idr.) in manjših transakcijskih stroškov. Njegov pomemben prispevek se kaže v zanikanju pomena obrestnih mer za gibanje tokov kapitala in namesto tega poudarjanje dobi?ka kot glavnega motiva za investiranje v tujino (Hymer 1960a, 1960b). Kasneje so razli?ni avtorji opozorili na številne pomanjkljivosti njegove teorije. Dunning in Rugman (1985) sta mu o?itala, da se je preve? osredoto?il na tržno mo? in zanemaril pomen transakcijskih stroškov. Yamin (2000) in Cantwell (2000) pa, da se ni osredoto?il na na?in, kako podjetja u?inkovito delujejo v drugih državah, vklju?no z njihovimi prednostmi. Dodatna pomanjkljivost Hymerjeve teorije se kaže še v nezmožnosti razlage, zakaj podjetje izbere NTI in ne licence ali izvoza (Svetli?i? 1996, 159). Med mikroekonomskimi teorijami navajamo tudi teorijo internalizacije, ki v današnjem ?asu velja za eno najpomembnejših teorij, ki pojasnjujejo mednarodno poslovanje podjetij. Po tej teoriji (Buckley in Casson 1992) je pomanjkljivo delovanje tržiš?a glavni razlog, da mora MNP izbrati NTI namesto licence. MNP si prizadeva vstopiti na tuj trg, ko ima specifi?ne konkuren?ne prednosti v primerjavi z drugim podjetji - te pa želi zaš?ititi z organizacijsko strukturo MNP. Po teoriji internalizacije se MNP odlo?ijo za NTI, ko so koristi ve?je od stroškov, ki bi jih lahko NTI prinesla. NTI so po tej teoriji boljši izbor, saj lahko z licencami pride do izgube know-howa in znanja tehnologije. V sklopu teoreti?nih podlag za NTI med mikroekonomskimi teorijami posebej izpostavljamo tudi teorijo življenjskega cikla proizvoda (Vernon 1966a, 1966b). Vernonov pristop lahko upoštevamo kot mikroekonomski, ?eprav je želel dejavnosti MNP v tujini pojasniti z makroekonomskega vidika. Bil je prvi, ki je delovanje MNP skušal pojasniti s pomo?jo teorij mednarodne menjave (Svetli?i? 1996, 206). Po Vernonovi teoriji poteka proizvodnja po štirih fazah, njena lokacija pa je odvisna od faze, v kateri se nahaja. Prvo fazo predstavlja uvedba novega proizvoda, inovacije, ki je namenjen zadovoljitvi potreb doma?ega gospodarstva. Najpogosteje pride do inovacij v razvitih državah, saj razpolagajo z ustrezno kvalificiranim kadrom, ki je sposoben oblikovati lastniško specifi?ne prednosti, pomembne za proizvodnjo novih proizvodov. Ti so najprej izvoženi v države, ki imajo podobne zna?ilnosti in potrebe, kot jih ima država, v kateri se proizvaja. Druga faza je faza rasti, v kateri proizvajalec z novim proizvodom skuša prodreti na tuji trg. Za to ima na voljo dve možnosti: lahko nadaljuje s proizvodnjo novega proizvoda doma in ga za?ne izvažati na tuje trge, lahko pa proda licenco tujim proizvajalcem ali izvede NTI. Na odlo?itev podjetja o lokaciji proizvodnje vplivajo stroški proizvodnje doma in transportni stroški ter carine v državah uvoznicah ter stroški proizvodnje v podružnici v tujini. Tretja faza predstavlja fazo zrelosti, v kateri gre za kr?enje panoge, profitabilnost proizvoda pa dolo?ajo stroški proizvodnje. V tej fazi so pomembnejše države, v katerih se lahko proizvod proizvaja z najnižjimi stroški proizvodnje (stroški delovne sile, stroški zaš?ite okolja idr.). Zadnja faza je faza upadanja, ki nakazuje, da glavni trg predstavljajo revne države (Vernon 1966a, 1966b). Po tej teoriji so NTI najverjetnejše v fazi rasti in zrelosti. Zaklju?ki teorije pa so kljub velikemu prispevku k teorijam NTI v današnjem ?asu vprašljivi, saj se med drugim teorija osredoto?a predvsem na industrijo, pri tem pa ne pojasni vzorca proizvodnje številnih inovacijskih proizvodov. Ostale panoge po Vernonovi teoriji niso v ospredju, dodatno pa teorija tudi dovolj ne izpostavi NTI kot oblike vstopa na tuji trg v primerjavi z ostalimi možnimi oblikami (Dreyhaupt 2007, 29). Za teoreti?no podlago NTI je zelo pomembna tudi eklekti?na teorija, katere avtor je J. Dunning, ki jo je prvi? predstavil leta 1976. Znana je tudi kot OLI paradigma, saj se po tej teoriji motivi za investiranje v tujini razvrstijo med tri dejavnike: lastniško specifi?ne prednosti (Ownership Advantages), lokacijsko specifi?ne prednosti (Location Advantages) in internalizacijske prednosti (Internalization Advantages). Pri prvih podjetje, ki ima v lasti neko podjetje na tujem trgu, poseduje dolo?ene prednosti pred ostalimi. Te so najve?krat v obliki neopredmetenih sredstev, tehnoloških kapacitet ali inovacij. Lokacijsko specifi?ne prednosti so prednosti, ki jih investitorju nudi država, v katero želi vlagati, lahko so v obliki cenejše delovne sile, energije, surovine, transporta idr. Internalizacijske prednosti pa pomenijo, da je neko mednarodno transakcijo mogo?e izvesti po nižjih stroških od tržnih v okviru podjetja samega (Dunning 1988, 27, Dunning 2001). Tudi Dunningova teorija ima nekatere pomanjkljivosti, ki so v literaturi najpogosteje omenjene v obliki zanemarjanja vloge menedžerjev, nezmožnosti pojasnitve razvoja MNP in v njenih omejitvah, da bi pojasnjevala interakcijo med podjetjem in ekonomsko politiko (Devinney idr. 2003). Kot zadnje v sklopu teoreti?nih podlag za NTI izpostavljamo teorijo multinacionalnih podjetij. Ta teorija je del teorije firme, v njenem ospredju pa je podjetje, ki je nosilec transferjev kapitala v tujo državo (Svetli?i? 1996, 278; Pholphirul 2008, 2-7). Po mnenju Svetli?i?a (1996, 278) je teorija multinacionalnih podjetij najširša teorija mednarodne proizvodnje, saj obsega vse vrste mednarodnega udejstvovanja podjetij in nosilce teh transakcij. Poudariti velja, da smo izpostavili le nekatere teorije, ki se ukvarjajo z NTI, poleg njih pa obstaja še veliko drugih, ki so pogosto nadgradnja ali izpeljava katere že omenjenih teorij.
5 ZNA?ILNOSTI mednarodnih kapitalskih transakcij
Vrste mednarodnih tokov kapitala V literaturi zasledimo razli?ne kriterije razvrš?anja NTI. Po razdelitvi glede na donos delimo tuje investicije na investicije s fiksnim in investicije s spremenljivim donosom. Pri prvih gre za kredite, pri drugih pa za tuje portfolio investicije in NTI (Gregorio 2003). Poleg razlik v donosu se omenjeni vrsti tujih investicij razlikujeta tudi v tveganju, ki se nanaša na delovanje in upravljanje podjetja, v katerega je bil denar investiran, ve?jemu tveganju pa so izpostavljene investicije s spremenljivim donosom. Za nas je bila pomembna tudi razvrstitev NTI, ki jo zasledimo pri Mehti in Dugalu (2003). Po njuni razvrstitvi NTI lo?imo (Mehta in Dugal 2003, 9-11):
Po prvi razvrstitvi lo?imo »greenfield« investicije (v nadaljevanju nove NTI) od ?-M Z&P. Pri novih NTI gre za ustanavljanje novih enot in gradnjo novih kapacitet, pri ?-M Z&P pa za prevzem oziroma združitev že obstoje?ega doma?ega podjetja s strani tujcev. ?-M Z&P nadalje delimo na vhodne in izhodne ?-M Z&P. Pri vhodnih gre za tuje investicije, ki pridejo v državo prejemnico, in za prou?evanje posledic teh procesov z vidika države, ki je investicijo prejela. Pri izhodnih ?-M Z&P pa gre za investicije posamezne države v tujino, pri ?emer gre za prou?evanje z vidika države, ki je v tujino investirala. Druga razvrstitev opredeljuje vrste NTI s stališ?a države prejemnice NTI, po kateri se NTI lo?ijo na tiste, ki nadomeš?ajo uvoz, in tiste, ki pove?ujejo izvoz. Investicije za nadomeš?anje uvoza so namenjene predvsem proizvodnji dobrin, ki jih je država prejemnica NTI pred vstopom NTI po ve?ini uvažala. Investicije za pove?evanje izvoza pa v državo prejemnico NTI prinašajo nove vire inputov in novo tehnologijo za pove?anje obsega panog v sektorju izvoza ter tako pove?ujejo njihovo izvozno konkuren?nost. Tretja razvrstitev deli NTI z vidika tujega investitorja. Lo?imo horizontalne, vertikalne in konglomeratne NTI. Horizontalne se nanašajo na investiranje tujega podjetja v isto dejavnost, kot jo opravlja v doma?i državi. Vertikalne se pojavljajo v dveh oblikah; pri prvi obliki podružnice v tujini prejemajo sredstva oziroma inpute od mati?nih podjetij, druga oblika pa predstavlja prodajo outputov mati?nega doma?ega podjetja podružnicam v tujini. Konglomeratne NTI predstavljajo kombinacijo horizontalnih in vertikalnih NTI.
Dejavniki, ki vplivajo na tokove NTI in ?-M Z&P Razprave o dejavnikih, ki vplivajo izklju?no na tokove ?-M Z&P v literaturi niso tako pogoste, kot so raziskave o dejavnikih, ki vplivajo na tokove celotnih NTI. Razlogi za to so predvsem težja dostopnost do podatkov o ?-M Z&P, dejstvo, da te transakcije praviloma izpostavljajo udeležence velikemu poslovnemu tveganju ter politi?no tveganje, ki mu je izpostavljena nacionalna politika, saj gre pri ?-M Z&P praviloma za »oddajo nacionalne suverenosti« nad ve?inoma strateško pomembnimi podjetji ali sektorji. Lahko pa zaradi deleža, ki ga v globalnih NTI predstavljajo ?-M Z&P, dejavnike, ki vplivajo na tokove NTI, deloma upoštevamo tudi kot dejavnike, ki vplivajo na tokove ?-M Z&P. V literaturi se med dejavniki, ki vplivajo na tokove NTI, velikokrat pojavljajo politi?no tveganje, investicijsko okolje, infrastruktura, regulatorski okvir, birokratske ovire, transparentnost zakonodaje in obseg korupcije v državi prejemnici (Mottaleb 2007, 4). Pogosto omenjeni dejavniki so tudi velikost trga države prejemnice, deželno tveganje, dostopnost kvalificirane delovne sile (Nonnemberg in de Mendonça 2004, 2), odprtost trgov in stroški delovne sile (Taylor&Francis Group 2004, Cheng in Kwan 2000). Bevan in Saul (2000) k slednjim dodajata še gravitacijske dejavnike, Chen (1996) pa zraven teh izpostavlja še transportno infrastrukturo in zmožnost raziskav in razvoja v državi prejemnici. Po Botri?u in Škufli?u (2005, 1) so NTI odvisne predvsem od potenciala rasti nacionalnega gospodarstva, naravnih virov države prejemnice, kvalitete delovne sile, odprtosti in dostopa do mednarodnih trgov ter kvalitete psihološke, finan?ne in tehnološke infrastrukture. Brainard (1997) kot dejavnike, ki vplivajo na NTI izpostavlja tudi stopnjo davka od dobi?ka, odprtost države, BDP države prejemnice NTI, Gastanaga, Nugent and Pashamova (1998) pa k tem dodajajo še obseg korupcije v državi prejemnici, De Santis in Vicarelli (2007, 17) pa kot klju?ne dejavnike tokov NTI zraven stroškov delovne sile izpostavljata regulacijo trga s strani vlad posameznih držav. Dejavniki, ki so jih prikazali omenjeni avtorji izhajajo iz empiri?nih analiz, s katerimi so avtorji preverjali odvisnost med tokovi NTI in izbranimi dejavniki. Iz tega razloga posamezni avtor prikazuje le sklop dejavnikov, ki so v dolo?enem obdobju vplivali na porast NTI v eni državi ali skupini držav. Zbran celoten sklop dejavnikov, ki vplivajo na razvoj NTI pa lahko zasledimo v World investment report 1998. Po tem viru se dejavniki, ki dolo?ajo tokove NTI delijo na naslednje vsebinske sklope UNCTAD (1998, 91):
Ekonomsko politi?ni okvir za NTI v državi prejemnici pomembno dolo?a tokove NTI, vendar se je z liberalizacijo in globalizacijo njegov pomen zmanjšal. Pomembnejše so postale poslovne podpore, najpomembnejšo vlogo pa imajo glede na UNCTAD (1998) mikroekonomski dejavniki. Kot že omenjeno, se dejavniki, ki dolo?ajo tokove NTI znotraj razli?nih oblik NTI bistveno ne razlikujejo, se pa v literaturi za odlo?itev tujega investitorja, ko gre za odlo?itev o novi NTI ali ?-M Z&P izpostavljata dva posebna dejavnika; hitrost in dostop do lastniškega premoženja. V smislu hitrosti lahko ?-M Z&P predstavljajo najhitrejšo obliko pozicioniranja na trgu, pove?anja tržne mo?i, razpršitve tveganja ali doseganja sinergijskih u?inkov. Dodatno pa lahko ?-M Z&P za pove?anje lastniškega premoženja omogo?ijo dostop do premoženja v obliki R&R, tehnološkega znanja, patentov, blagovnih znamk idr. (UNCTAD 2000a, 140). S tem delno že pojasnjujemo ekonomske u?inke, ki jih imajo ?-M-Z&P za prevzemno podjetje, zanimali pa so nas tudi u?inki, ki jih imajo ti procesi za državo prejemnico tuje investicije.
Ekonomski u?inki NTI in ?-M Z&P Tudi u?inki za državo prejemnico se v literaturi ve?inoma ne lo?ijo po oblikah NTI, ampak so prikazani v sklopu u?inkov celotnih NTI. Delna razlika v u?inkih novih NTI in ?-M Z&P empiri?no dokazano sicer obstaja, vendar je dokazano tudi, da se u?inki obojih na dolgi rok izena?ijo (UNCTAD 2006, 2007, 2008a). V literaturi zasledimo veliko študij, ki prikazujejo u?inke NTI v razli?nih državah prejemnicah. Nekatere se nanašajo na horizontalne »spillover«, druge pa na vertikalne »spillover« u?inke NTI. Zaklju?ki študij pa so razli?ni: nekatere študije prikazujejo pozitivne u?inke (Barro 1991, Barro in Sala-i-Martin, 1995, Hu, Jefferson 2002, Lipsey 2002, Baliamoune-Lutz, 2004), nekateri prikazujejo nevtralen u?inek (Kokko idr. 1996, Konings 2000), nekatere študije pa prikazujejo negativen u?inek NTI na doma?a podjetja (Swinnen 1998, Aitken, Harrison 1999, Dolan, Humprey 2000, Gorg in Greenaway 2002 idr.). Najzgodnejše statisti?ne analize NTI se navezujejo na študije Caves (1974), Globerman (1979) ter Blomström in Persson (1983), ki so raziskovali obstoj »spill-over« u?inkov s testiranjem vpliva tujega lastništva na produktivnost v doma?em podjetju. Vsi štirje so zaklju?ili, da je vpliv pozitiven, enako so kasneje zaklju?ili tudi Nadiri (1991), Blomström in Wolf (1994), Chuang in Lin (1999), Liu idr. (2000), Driffield (2001) in Kolasa (2008)*. Študija IDRC (2009) je »spill-over« u?inke NTI razdelila na u?inke v obliki spodbujanja konkurence v državi prejemnici NTI, pove?anja izvoza ter posnemanja izdelkov in postopkov tujih investitorjev. Damijan idr. (2003) so ugotovili, mo?ne neposredne u?inke NTI na produktivnost na primeru tranzicijskih držav. Druge študije (Estrin idr. 1997) pa dokazujejo, da NTI vplivajo tako na razvojni potencial gospodarstva, kot tudi na zmanjšanje brezposelnosti, prenos novih tehnologij in znanj, dodatne dav?ne prihodke državi, pove?anje angažiranosti lokalnih podjetij v mreže dobaviteljev in podizvajalcev ter na boljšo izkoriš?enost lokalne infrastrukture in storitvenih dejavnosti. Po mnenju Borenszteina idr. (1995), Paina (2001) in Neuhausa (2006) naj bi vhodne NTI mo?no prispevale h gospodarski rasti v državi prejemnici, medtem ko bi naj po mnenju Alfara (2003) pozitivno na gospodarsko rast vplivale le NTI v industrijo, NTI v primarni sektor pa imajo glede na rezultate njegove študije na gospodarsko rast negativni vpliv. Nekatere študije pa na drugi strani dokazujejo negativni vpliv NTI na gospodarsko rast države prejemnice (Kawai 1994, Mencinger 2004). Po mnenju Ikiare (2003), Torlaka (2004), Stephana (2005) in Pereza (2008) NTI vplivajo predvsem na prenos tehnologije, po mnenju Lina (2008, 31) pa zraven tega še na pove?anje gospodarske rasti in ustvarjanje delovnih mest. Ma?ek in Ovin (2006, 2011) pa k prenosu tehnologije in prenosu znanja med koristmi NTI dodajata še razvoj menedžerskih znanj, naraš?anje gospodarstva in podporo strategiji razvoja dolo?enih panog. * Na Finskem se je tako produktivnost v prevzetih podjetjih v obdobju treh let po prevzemu pove?ala za povpre?no 10%, hkrati pa so se pla?e pove?ale za 4%, v Italiji se je na ta ra?un pove?ala produktivnost, zaposlenost pa zmanjšala, na Portugalskem so pla?e zaradi prevzemov med leti 1991-1998 porasle med 3% in 13%, v Veliki Britaniji pa se je v obdobju dveh let po prevzemu produktivnost pove?ala za 13%, pla?e pa za 6% (Baliamoune-Lutz 2004).
Koristi NTI niso samoumevne in se med državami zelo razlikujejo. Lin (2008, 31) pri tem opozarja na pozitivno korelacijo med odprtostjo države in svobodo v povezavi NTI s prejemanjem koristi države prejemnice NTI. Rezultati njegove študije kažejo, da so koristi ve?je v okolju, ki je odprto za investicije z demokrati?nim trgovinskim in investicijskim režimom, ki ima aktivno konkuren?no politiko, makroekonomsko stabilnost ter privatizacijo in deregulacijo. Potrebno je vedeti, da je porazdelitev pozitivnih v primerjavi z negativnimi u?inki odvisna od ekonomske politike do teh procesov in podjetniškega okolja ter drugih dejavnikov, ki vplivajo na njihove posledice. Reisen (1999) pri tem opozarja, da se pozitivni u?inki teh transakcij praviloma pojavijo s ?asovnim zamikom. Cantwell (1989), Haddah in Harrison (1993) in Perez (1998) pa menijo, da je pojav in intenziteta pozitivnih u?inkov MTK odvisna od panoge, v katere vstopi tuja investicija. Ob neugodnih pogojih lahko NTI prinesejo tudi negativne posledice. Te se kažejo predvsem v obliki zmanjšanja produktivnosti v državi prejemnici tuje investicije (Aitken in Harrison 1999, Haddah in Harrison 1993, Kokko idr. 1996, Aslanoglu 2000), zmanjšanja zaposlenosti (Kokko 2006), kr?enja oddelka R&R (Hitt idr. 1991, Blonigen in Taylor 2000, UNCTAD 2000a) pove?anja koncentracije na doma?em trgu in zapiranja podjetij (UNCTAD 2007), kr?enja doma?e borze zaradi prenosa delnic na tujo borzo (Tsang in Hauck 2007), protikonkuren?nega obnašanja prevzetih podjetij (Haller 2005), prenizke dosežene cene prodanega podjetja (UNCTAD 2000b, 2) ali eliminacije konkurence na doma?em trgu (UNTAD 2000a, UNCTAD 2007, 123). Ma?ek in Ovin (2006, 2011) v svoji raziskavah kot najpogostejše grožnje ?-M Z&P izpostavljata izrivanje doma?ih podjetij, prenizko doseženo ceno za doma?e podjetje in protikonkuren?no obnašanje tujih podružnic. V zadnjem ?asu pa se med negativnimi u?inki vse pogosteje omenjajo tudi grožnje avtonomije države prejemnice NTI in ogrožanje nacionalne identitete, s tem tudi izguba kontrole nad podjetji strateškega pomena (Lin 2008), pri tem pa je še posebej izpostavljena grožnja izgube gospodarske neodvisnosti (Kamaraj 2008). Kot izhaja iz omenjenih študij se lahko nekateri u?inki v državi prejemnici izkažejo v obliki koristi ali v obliki groženj NTI (npr. vpliv NTI na zaposlenost, produktivnost, gospodarsko rast idr.). Mehta in Dugal (2003, 24-28) zato izbrane u?inke tovrstnih procesov predstavljata tako v obliki prednosti kot tudi groženj, oziroma stroškov teh procesov. V tabeli 1 prikazujemo sklop možnih u?inkov, ki jih lahko prinašajo NTI, kot je prikazano v študiji Mehte in Dugala (2003, 24-28).
Prirejeno po Mehta in Dugal (2003, 24-28).
Dejstva v Tabeli 1 ponazarjajo možne pozitivne in negativne posledice NTI za državo prejemnico v obliki akumulacije kapitala, njihovega vpliva na pla?ilno bilanco, vpliva doma?e var?evanje in investicije, vpliva na trg delovne sile, na izvoz idr. Pri tem pa je potrebno izpostaviti, da so u?inki, ki jih prinašajo NTI in tudi ?-M Z&P odvisni od razli?nih dejavnikov, tako v državi prejemnici kot tudi v državi investitorici. Mehta in Dugal (2003) izpostavljata še možne u?inke NTI na trajnostni razvoj. Za pozitivne u?inke na tem podro?ju je po njunem mnenju pomembno:
?e je doma?e okolje stabilno in privla?no, so pritoki NTI manj volatilni, le dolgoro?no stabilni pritoki NTI pa lahko prispevajo k trajnostnemu razvoju.
Potrebno je sprejeti ukrepe za uskladitev tujih investicij s ciljem trajnosti. Eti?no in socialno odgovorne NTI lahko spodbudijo nacionalni in mednarodni ukrepi, smernice in ustrezna regulacija, ki vklju?uje transparentnost, standarde na trgu delovne sile, okoljske standarde, korporativno upravljanje idr. NTI pa lahko prispevajo k trajnostnem razvoju tudi, ?e je v državi prejemnici ustrezna zaš?ita pred tujimi investitorji, ki bi prinašali tehnologijo, ki škoduje okolju.
Razlike v u?inkih med novimi NTI in ?-M Z&P Pri preu?evanju razlik v u?inkih, ki jih prinašajo nove NTI in ?-M Z&P v literaturi sre?amo raziskave (Li in Chen (1998), Meyer in Nguyen (2003) ter Jensen (2003)), ki dokazujejo, da imajo nove NTI med vsemi oblikami NTI najve? pozitivnih makroekonomskih u?inkov, posebej, ker se nanašajo na panoge, v katerih države prejemnice ne razpolagajo z ustreznimi kapacitetami za rast. Vendar pa je v splošnem dokazano, da je razlika med u?inki novih NTI in ?-M Z&P vidna predvsem v trenutku vstopa na tuji trg oziroma kratkoro?no, kasneje pa se u?inki v glavnem poenotijo. ?-M Z&P naj bi ob vstopu na tuji trg v primerjavi z novimi NTI za državo prejemnico prinašale manj koristi oziroma ve? negativnih u?inkov, ki so (UNCTAD 2000a, 196-198):
Neposrednim u?inkom tuje investicije naj bi se kasneje pridružili še posredni u?inki, razlike med u?inki obeh oblik NTI pa naj bi na dolgi rok izginile. ?-M Z&P namre? pogosto sledijo dodatne investicije tujih prevzemnikov, ki so še posebej v okoliš?inah privatizacije zelo velike. Na dolgi rok lahko zato ?-M Z&P - podobno kot nove NTI - vodijo v pove?anje investicij in proizvodnje. ?-M Z&P lahko sledi prenos novih ali boljših znanj (organizacijskih in menedžerskih veš?in), še posebej, ko želijo povišati u?inkovitost prevzetega podjetja. S?asoma pa lahko ?-M Z&P vplivajo tudi na pove?anje zaposlenosti, posebej, ?e pride do kasnejšega dodatnega investiranja ali pa se okrepi povezovanje prevzetega podjetja. Na tem mestu posebej izpostavljamo dejstvo, da je glede zaposlenosti na dolgi rok v ospredju motiv tujega investitorja, ne pa oblika, s katero je vstopil na tuji trg. Kljub navedenemu in dokazanim empiri?nim dejstvom strokovnjaki pod normalnimi pogoji (v odsotnosti kriz ali sistemati?nih sprememb) in ko so ?-M Z&P in nove NTI realne alternative bolj zagovarjajo nove NTI v primerjavi s ?-M Z&P. Slednje pa naj bi bile koristnejše v razmerah, ko prevladujejo posebni pogoji. Primerne so na primer v ?asu kriz, ko se podjetja soo?ajo z velikim obsegom težav, tveganji podkupovanja idr. in takrat lahko po mnenju strokovnjakov ?-M Z&P predstavljajo edino alternativo za pomo? podjetjem, ki se znajdejo v težavah (UNCTAD 2000a, 196-198). So pa ?-M Z&P zaradi ve?je navezave na dogajanje na delniških trgih in krajših investicijskih ciklov bolj ob?utljive na dogajanje na finan?nih trgih, kot nove NTI. Zaradi tega je v letu 2009 zabeležen ve?ji odstotni padec obsega ?-M Z&P v primerjavi z letom 2008 kot je bil padec obsega novih NTI (34 % vs. 15%), hkrati se pa zaradi tega po globalni krizi pri?akuje hitrejše okrevanje ?-M Z&P kot novih NTI. SKLEP V temeljni raziskavi prikazujemo teoreti?ni pogled na mednarodne kapitalske tokove, njihov razvoj, ter oblike, v katerih se pojavljajo. Podrobneje smo prikazali tudi rezultate izbranih raziskav o dejavnikih, ki vplivajo na gibanje neposrednih tujih investicij in ?ezmejnih združitev in prevzemov ter na u?inke, ki jih tovrstni tokovi kapitala prinašajo za državo prejemnico. Na osnovi preu?ene literature je mo? sklepati na dolo?eno negotovost raziskovalcev pri ocenjevanju posledic NTI in ?-M Z&P na gospodarstva držav prejemnic. Ta negotovost bi lahko izhajala iz dejstva, da je relevantne podatke, na osnovi katerih bi lahko sodili na ekonomske u?inke predvsem ?-M Z&P izjemno težko pridobiti. Te transakcije predstavljajo velike vrednosti in praviloma izpostavljajo udeležence velikemu poslovnemu tveganju. Tukaj pa je še politi?no tveganje, ki mu je izpostavljena nacionalna politika, saj gre pri ?-M Z&P praviloma za »oddajo nacionalne suverenosti« nad ve?inoma strateško pomembnimi podjetji ali kar sektorji. Zaradi tega menimo, da je smiselno pristopiti k raziskovanju ekonomskih u?inkov ?-M Z&P na osnovi dovolj robustnih podatkov. Ti morajo izklju?evati tako pristranskost mikroekonomskih udeležencev kot tudi pristranskost politi?nih dejavnikov. Za to pa so potrebne dodatne raziskave predvsem na podro?ju metodologije, ki bi omogo?ila dovolj robustne rezultate. Preden se tovrstna metodologija raziš?e, pa je vsekakor potrebno analizirati še odraz realne ekonomske politike na u?inke NTI in ?-M Z&P, saj je le-ta, kot kaže praksa, na tovrstne tokove kapitala zelo ob?utljiva.
SEZNAM LITERATURE IN VIROV
|
