IBS Mednarodna poslovna šola Ljubljana
Vabimo vse, ki bi želeli prispevati v IBS poro?evalec, da se nam oglasijo s prispevki na info@ibs.si.
2020 > Letnik 10, št. 2
|
|
|
Povzetek Znanje in ?loveški kapital sta v 21. stoletju postala klju?na dejavnika razvoja in napredka. V gospodarstvu, ki se giblje z visoko dinamiko, je potrebno nenehno izobraževanje, ohranjanje in posodabljanje znanja in spretnosti, ?e želimo ostati aktivni in produktivni del družbe. Z vseživljenjskim u?enjem postajamo del trajnostnega razvoja družbe, saj posegamo na tri klju?na podro?ja: razvoj osebnosti udeležencev izobraževanja in u?enja, socialno kohezijo ter gospodarski napredek. Abstract Knowledge and human capital have become key factors in development and progress in the 21st century. In a fast-moving economy, it is necessary to constantly educate, maintain and update knowledge and skills if we want to remain an active and productive part of society. Through lifelong learning, we are becoming part of the sustainable development of society, as we intervene in three key areas: development of the personality of participants in education and learning, social cohesion, and economic progress.
Izobraževanje in u?enje sta sorodni dejavnosti, ki se kljub temu po nekaterih zna?ilnostih pomembno razlikujeta. Zastopano je stališ?e, da je u?enje širši pojem in da pomeni izobraževanje eno od možnosti za njegovo izpeljavo. Pri izobraževanju je vloga in dejavnost posameznika (udeleženca) dolo?ena od zunaj; v ospredju je pridobivanje znanja, spretnosti, navad ... ter poteka v procesu, ki je praviloma uradno (ni pa nujno) opredeljen s cilji, normiran, strukturiran, predmetno usmerjen, se strokovno organizira in nadzoruje, praviloma s poukom in u?iteljem. Ta proces pomembno dolo?ajo družbene okoliš?ine in potrebe. Pri u?enju pa je poudarjen antropološki kontekst, ki v ospredje postavlja posameznika. Proces je praviloma individualiziran in temelji na potrebah posameznika in njegovi lastni dejavnosti; to pa ne pomeni, da v procesu niso upoštevane tudi družbene potrebe. U?enje ozna?uje ve?ja širina po ve? razsežnostih: poteka povsod, zajema vse položaje, okoliš?ine in priložnosti; vsebine se prepletajo in niso tako na?rtno usmerjene na predmet. Postalo je del življenja, je prožno in ne poteka pod strokovnim vodstvom. U?enje ozna?uje ve?ja dejavnost in avtonomnost subjekta. Vrste izobraževanja/u?enja lahko prikažemo s shemo, kjer ozna?uje zunanji okvir u?enje, v tem pa se zvrstijo razli?ni deleži in oblike izobraževanja. Slika 1: Vrste izobraževanja/u?enja
Vir: Davies, 1985. Umeš?anje razli?nih vrst izobraževanja, formalnega, neformalnega in priložnostnega, je eno od bolj dinami?nih podro?ij vzgoje in izobraževanja. Razmerje med u?enjem in izobraževanjem se je vedno nagibalo v korist u?enja, vendar pa nikoli ni bilo toliko možnosti za u?enje, kot jih omogo?ajo trenutne razmere (razvoj IKT, svetovni splet, digitalizacija itd.). 2. VSEŽIVLJENJSKO U?ENJE Vseživljenjsko u?enje je nov koncept, ki nadgrajuje izobraževanje, kakršno se je razvijalo in oblikovalo v preteklosti, in ponuja tudi šolanju mladih ali formalnemu za?etnemu izobraževanju nov izziv. Ko strokovnjaki primerjajo preteklost s sedanjostjo, ugotavljajo, da se dogaja »paradigmati?ni premik od izobraževanja k u?enju«, to pomeni, da ljudje zdaj za dosego svojih u?nih ciljev ob formaliziranem izobraževanju vse ve? posegajo po u?enju (Vseživljenjsko u?enje in strokovno izrazje, 2008, 9). V Strategiji vseživljenjskosti u?enja v Sloveniji je Jelenc (2007, 10) vseživljenjsko u?enje opredelil kot »dejavnost in proces, ki zajema vse oblike u?enja, bodisi formalno bodisi neformalno in naklju?no. Poteka v razli?nih u?nih okoliš?inah, od rojstva prek zgodnjega otroštva in odraslosti do konca življenja, s ciljem, da se izboljšajo posameznikovo znanje, spretnosti in kompetence, ki jih bo razvijal skozi celotno življenje.« Bistveno je, da udeleženci so?asno razvijajo in dopolnjujejo za?etno šolsko in nadaljevalno izobraževanje ter ga kasneje v zrelem obdobju kombinirajo z izobraževanjem odraslih. Skozi prizmo koncepta vseživljenjskega u?enja razumemo vsa tri podro?ja kot komplementarna v enem izobraževalnem sistemu, saj koncepta vseživljenjskega u?enja brez razvitega sistema izobraževanja odraslih ni mogo?e uveljaviti. Prav tako je pomembno, da je izobraževalni sistem bolj odprt in prilagodljiv individualnim u?nim potrebam ter interesom posameznika in zagotavlja enakovredne možnosti za razvijanje razli?nih oblik, metod in vsebin izobraževanja oz. u?enja. 3. KOMPLEMENTARNOST IZOBRAŽEVANJA/U?ENJA IN TRAJNOSTNEGA RAZVOJA DRUŽBE Trajnostni razvoj je ideja o razvoju ?loveške družbe, ki nasprotuje potrošni družbi, globalnemu kapitalizmu ter nenadzorovanemu iz?rpavanju naravnih virov in onesnaževanju okolja. Koncept temelji na gospodarskem razvoju, socialni pravi?nosti in odgovornem gospodarjenju z naravnimi viri tako, da se doseže uravnotežen razvoj družbe, ki zadovoljuje potrebe današnjih generacij, ne da bi pri tem oškodoval možnost prihodnjih rodov. Povezanost izobraževanja in u?enja ter družbenega razvoja se utemeljuje z razli?nimi koristmi, ki jih ima družba, ?e razvija in podpira izobraževanje in u?enje. Številni avtorji najpogosteje opisujejo koristi na naslednjih podro?jih: gospodarske koristi, politi?ni cilji, družbene, socialne in kulturne spremembe, demokrati?nost izobraževanja, profesionalna kompetentnost in mobilnost, ekološke spremembe, tehnološke spremembe, trajnostni razvoj itd. Jelenc (2016, 115–116) jih predstavi na naslednji na?in: • gospodarske koristi: ve?ja konkuren?nost gospodarstva, u?inkovito povezovanje trga delovne sile in razvojnih usmeritev lokalnega okolja, prerazporejanje delovno aktivnega prebivalstva po gospodarskih dejavnostih (od primarnih do kvartarnih), globalizacija trga, manjša ob?utljivost na nihanja v gospodarskih ciklih; Izobraževanje/u?enje, ki poteka vse življenje, ni potrebno le gospodarstvu in za našo osebno rast, temve? tudi za skupno rast in razvoj družbe. Nenehno izobraževanje je nuja za posameznika, organizacije in družbeni napredek v svetu. Koncept trajnostnega razvoja je v sodobni družbi postal stalnica in je vpet v vse nivoje življenja. Nanj se sklicujejo razli?ni strokovnjaki s podro?ja razvoja družbe, kulture, gospodarstva in šolstva na vseh ravneh, zato je treba idejo trajnostnega razvoja razumeti kot vseživljenjski proces. 4. VLOGA IZOBRAŽEVALNIH INSTITUCIJ V VSEŽIVLJENJSKEM U?ENJU IN TRAJNOSTNEM RAZVOJU (na primeru višješolskega strokovnega izobraževanja) Naloga šole je razvijanje dejavnosti, ki bodo mladim omogo?ile, da se bodo u?ili in si pridobivali izkušnje o podjetništvu, potrebah trgov dela, o odgovornem odnosu do so?loveka in okolice ter okolja. Vzgajala in razvijala naj bi kriti?no razmišljanje in ga dopolnjevala z u?enjem za reševanje problemov. Prevladuje mnenje, da je potrebno v izobraževalnem procesu narediti preskok od generiranja in pomnjenja podatkov k razvijanju samostojnega razmišljanja. Prešli naj bi k višji stopnji znanja, ki je rezultat povezovanja razli?nih teoreti?nih znanj in življenjskih izkušenj. Na ta na?in udeleženci prek aktivnih oblik u?enja hitreje in bolj temeljito pridobivajo temeljne kompetence (temeljno znanje in spretnosti, u?ne veš?ine, socialne spretnosti, IKT, aktivno državljanstvo) za kakovostno in aktivno življenje. Nau?ijo se tudi vzpostavljati in vzdrževati nujno potrebne socialne mreže v življenjskem okolju, soo?ajo se s pravimi – realnimi življenjskimi situacijami in konflikti, preko katerih razvijajo samostojnost in odgovornost (ACS, 2011). Za vseživljenjsko u?enje je pomembno, da pridemo iz šole z jasno in trdno sestavo temeljnega znanja in spretnosti, na katerih lahko gradimo. U?enec naj se v šoli nau?i strategij za nadaljnje pridobivanje znanja in reševanje resni?nih problemov kot popotnice za svoj trajni osebnostni razvoj in odgovoren odnos do družbe, ki se bo odvijal skozi njegovo celotno življenje. To je mogo?e dose?i z aktivnimi oblikami u?enja, ki jih izvajajo šole in druge izobraževalne institucije. Sem uvrš?amo medpredmetno povezovanje, projektno delo, prakti?no izobraževanje, raziskovalno u?enje … Kot primer aktivne in interdisciplinarne oblike u?enja navajam prakti?no izobraževanje na višji strokovni šoli (program ekonomist), ki se izvaja v sodelovanju šole in delovnih organizacij. Obsega 40 % študijskih obveznosti v celotnem višješolskem študijskem procesu. Gre za nadgradnjo teoreti?nih in aplikativnih znanj, ki jih študenti dobijo v šoli, v kombinaciji z delovnimi izkušnjami v realnem okolju, kjer navezujejo stike s potencialnimi delodajalci in poslovnimi partnerji ter se u?ijo iskati nove rešitve za nepri?akovane in nepredvidljive situacije, ki se bodo pojavile v njihovem življenju ali na delovnem mestu. Klju?na znanja oz. spretnosti za življenjsko uspešnost in družbeno odgovornost, ki jih študenti višješolskega strokovnega programa zasledujejo v tej aktivni obliki u?enja (prakti?no izobraževanje), so naslednja: • Temeljna znanja in spretnosti • Socialne spretnosti • Vseživljenjsko u?enje in družbena odgovornost Šola doslej ni razvijala interesa za uspešnost u?encev v poklicnem in družinskem življenju obenem s sposobnostjo razvijanja partnerstev, spletanja socialnih mrež, dejavnega odnosa do sveta in njegovih izzivov, varovanja ?istega okolja, kulturnejši in skromnejši na?in življenja s poudarkom na socialni kohezivnosti sodelujo?ih subjektov v sožitju z naravo oz. eti?nostjo vseživljenjskega u?enja (Vseživljenjsko u?enje in strokovno izrazje, 2008, 42). 5. ZAKLJU?EK Svet, v katerem živimo, se zelo hitro spreminja, zato šolska u?ilnica ne more biti edini prostor, ki daje ?loveku znanje, izobrazbo, spretnosti … za vse življenje. Vsakomur se mora ponuditi možnost za izobraževanje in usposabljanje v vseh življenjskih obdobjih v ?asu družbenih in gospodarskih sprememb. Spodbujati je treba posameznikov osebnostni razvoj, integracijo v skupnost in svet, da ima vsak možnost prilagoditi se gospodarskim, družbenim in tehnološkim spremembam. Lokalni in globalni izzivi silijo udeležence vseživljenjskega izobraževanja in u?enja k novim na?inom reševanja problemov. Cilj vseh deležnikov izobraževalnega procesa je usposobiti udeležence izobraževanja ne le za delo, temve? tudi za življenje. V okviru vseživljenjskega u?enja to tudi dosežemo z vsemi oblikami in na?ini formalnega, neformalnega in priložnostnega izobraževanja in u?enja v razli?nih okoljih, kot so družina, šola, soseska, delovno mesto, družba … Premik k vseživljenjskemu u?enju je klju?nega pomena, da se približamo družbi, ki je gospodarsko, socialno in ekološko uravnotežena. 6. LITERATURA IN VIRI 1. Davies, A. 1985. Defining Non-formal Education. V: Non-formal Vocational Training. Courier, 34, 23–26. |




